Pri uri slovenščine smo spoznavali, kaj je to intervju. Dobili smo idejo, da bi pripravili intervju z ravnateljico naše šole. Seveda se je gospa ravnateljica povabilu z veseljem odzvala in mi smo imeli priložnost spoznati delo novinarja. Pred intervjujem smo se nekajkrat dobili na novinarskem krožku in sestavili vprašanja. Opremljeni s snemalnikom smo se odpravili v ravnateljičino pisarno, kjer nas je prijazno sprejela. Kljub nekaj treme na začetku je pogovor potekal v sproščenem vzdušju. Vabljeni k branju.
Kdo je Nadja Stegne? Prosim, predstavite se.
Nadja Stegne je ravnateljica OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica, bivša učiteljica glasbe, sicer pa ponosna mamica dveh fantov in z veliko predanostjo povezana z močno kulturno noto ter tovrstnimi aktivnostmi.
Poznamo vas kot učiteljico glasbe, nato ste se odločili, da boste poskusili kot ravnateljica naše šole. Kje ste dobili navdih za opravljanje tega poklica?
Navdih za svojo kariero sem dobila v otroštvu. Že od malih nog me je veselila organizacija dela, rada sem prevzemala vodilno vlogo pri vodenju, nato tudi v srednji šoli, kjer sem poučevala glasbo. Veliko je bilo dejavnosti, z veseljem sem sprejemala projekte, vedno sem se dobro ujela z ljudmi, s tistimi, s katerimi sem sodelovala, in to so vse kompetence, ki so zelo pomembne pri vodenju. Biti ravnateljica ne pomeni samo delo z učenci in učitelji, ampak tudi s starši in širšo lokalno skupnostjo. Ker sem se dobro počutila in dobro delala, sem nekako zaupala vase in verjela v vse sposobnosti, ki so ključne pri vodenju.
Prosim, opišite nam poklic ravnateljice.
Poklic ravnateljice je odgovorno delo. Počasi bom dopolnila dve leti, odkar sem prevzela vodenje naše šole. To delo doživljam kot zelo navdihujoče. Prepletena sem z vsemi deležniki, se pravi z učenci, učitelji, starši ter drugimi ljudmi, ki vstopajo v našo šolo. Vem, da lahko z nekaterimi odločitvami in dejanji na nek način vplivam na delo, ugled in počutje v naši šoli.
Kaj so najlepše in najtežje plati tega poklica?
Najlepše plati tega poklica so tiste, ko so učenci odprti, srečni in veseli. To so trenutki, ki se zgodijo ob dobro izvedenih nalogah z učenci, ki so uspešni vsak na svojem področju, ali z učitelji, ki se tudi celo življenje učijo, iščejo navdihe, se povezujejo, ali pa ob kakšnem dobro opravljenem delu. Eden izmed največjih dogodkov je zagotovo božično-novoletni koncert, omenila bi tudi dan šole, kjer vsi delamo kot celota. Naši skupni potenciali oživijo, se povežejo, in takrat smo vsi zadovoljni. To so zame res lepi trenutki. Po drugi strani pa je tudi nekaj tistih, malo manj navdihujočih strani tega poklica. Smo namreč velika šola, a menim, da nam s sprotnim iskanjem rešitev, dogovarjanjem in iskanjem poti, ki nas peljejo do zaključka osnovne šole, uspeva. Učence pripravljamo na nov korak in jim na koncu pomahamo, ko gredo v svet.
Če vas ne bi nič obremenjevalo in bi lahko na šoli karkoli spremenili, kaj bi to bilo?
Pouk je ključen del izobraževalnega procesa. Pri nekaterih predmetih ali vsebinah bi si želela malce več manevrskega prostora, več pripomočkov, če pa izhajam iz učne snovi, pa morda pri kakšnih ključnih vsebinah več časa za utrjevanje in ponavljanje.
Kakšni so načrti za našo šolo v prihodnosti?
Vedno moramo načrtovati in se pomakniti naprej. Prizadevam si, da bi šola ostala lepa, kot je zdaj, kljub temu da je že stara gospa. Morda vi veste, koliko je stara? Zgrajena je bila leta 1967 in kljub temu da ima častitljivih 77 let, je naša šola še vedno lepa, topla in prijazna. Ne glede na stene, luči in prostore menim, da vsak prostor oblikujejo prijazni ljudje, ki vanj vstopajo, ki v njem živijo, delujejo, ustvarjajo in se izobražujejo. Kljub temu pa si želim, da bi šola v skladu z novimi smernicami in z novimi časi naredila korak naprej in se modernizirala. Prizadevamo si za večjo interaktivno sodobno računalniško učilnico, želimo si razširiti in posodobiti našo knjižnico s sodobnim interierjem. Veseli smo, ko se v knjižnici zadržujete, se tam dobro počutite in berete. To sta dve področji, ki bi ju izpostavila.
Tudi vi ste bili nekoč učenka naše šole. Ali se je šola v teh letih kaj spremenila?
Šola se je spremenila. Lahko vam zaupam dve stvari, ki sta se v mojih očeh najbolj spremenili. Učilnica, ki jo danes uporabljamo za likovno vzgojo, je bila včasih zastekljena. Iz avle smo lahko videli, kaj se dogaja v učilnici. Tudi iz učilnice smo lahko pokukali v avlo, kar nam je bilo zelo zanimivo in zabavno. Zelo dobro se spomnim pouka v tistem prostoru. Ob odru desno pa smo včasih imeli velik akvarij. Nekaj let kasneje je bil tam tudi terarij. Trenutno ta del opominja na preteklost, vendar menim, da bi bilo zabavno, če bi ga nekoliko popestrili. Ostaja torej želja, da bi ta del ponovno obudili.
Ste ohranili kakšen spomin, ki vam je še danes posebej pri srcu iz obdobja vašega osnovnošolskega izobraževanja in bi ga podelili z nami?
Spominjam se konca svojega osnovnošolskega izobraževanja. Na valeti smo z mojim 8. b pripravili zaključno točko. Takrat sem obiskovala glasbeno šolo, učila sem se flavto, ampak v šestem razredu sem malo »za hec« začela igrati na kitaro, ker se mi je zdelo frajersko. Znala nisem nič, bila sem samouk, a sem se naučila nekaj osnovnih akordov. Na valeti, kjer smo imeli zaključno točko, smo ustvarili bend, kar je bilo takrat nekaj čisto novega. Bili smo precej navdušeni, kako bomo vse skupaj uskladili. Napisali smo besedilo za pesem »Tears in Heaven« od Erica Claptona, ga prevedli v slovenščino, na valeti pa sem lahko zaigrala na kitaro.
Katera pa je vaša najljubša knjiga, ki ste jo radi prebirali v najstniških časih in jo priporočate današnji generaciji?
Knjiga, ki me je v najstniških letih, pa tudi kasneje, ko sem prestopila v srednjo šolo, najbolj zaznamovala, je Zofijin svet, ki odkriva in razpravlja o mnogih vprašanjih. Priporočila bi jo v branje tudi ostalim.
Kateri nasvet bi dali učencem za življenje in uspeh, ki ga sami cenite?
Najboljši nasvet učencem, ki ga lahko dam, je, da ste prijazni, ne le drug do drugega, temveč tudi do vseh. Bodite spoštljivi, veseli, da lahko pridete v šolo in imate prijatelje. Ocene so res tiste, ki vas peljejo skozi vsa leta izobraževanja, ampak zelo iskreno in iz srca vam svetujem, da se zavedate, da se ne učite samo za šolo, temveč predvsem zase, za življenje. Raziskujte, bodite radovedni, postavljajte vprašanja. Bolje je postavljati vprašanja in nekaj izvedeti, kot pa nikoli nič vedeti. Nikoli se ne ustavite, pojdite samo naprej. Vseeno pa je potrebno, da se pridno učite, redno in sproti delate, saj je potem vsaka stvar lažja in tudi vi boste na koncu zadovoljni. To je prava popotnica za naprej.
Zahvaljujemo se vam, da ste si vzeli čas in z nami podelili misli ter spomine. Bili ste izčrpna in prijetna sogovornica.
Intervju so pripravili učenci 8. a:
Ema Kocjan
Blerta Krasniqi
Julija Ojcinger
Tim Tomažič
